JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. marec 2024 ― False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc in Galeriji Alkatraz. Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje. Susan Sontag je v eseju konec 70-ih spregovorila proti rabi bolezni kot metafore. Razumeti bolezen posameznice_ka kot metaforo (npr. kot božjo kazen, kot rezultat neizživete energije) ni le neresnično, je tudi kaznovalno. Če jo metaforično uporabljamo za razlago družbe in drugih fenomenov, bolezen sama izgublja na resnosti in postaja vse bolj abstraktna. Jaka Vatovec po drugi strani ravno s prisvajanjem metafor izumlja vizualni jezik, ki ni niti diagnostičen niti površinski, v katerem lahko spregovori o svojem doživljanju OKM. Uro/žago lahko beremo kot simbol nevrodivergentnega časa (pod krovnim imenom krip čas). Bodisi izgubljenega bodisi v očeh družbe neproduktivnega in neunovčljivega. Žepke časa zapolnjujejo kompulzije/rituali, ki ponudijo začasno olajšanje, svoj čas pa zahtevajo tudi obsesije/vsiljive misli, ki se kot plesen nenadzorovano širijo. OKM je anksiozna motnja, za katero so značilne mučne, ponavljajoče se vsiljive misli – obsesije, ki vzbujajo strah, zaskrbljenost ali tesnobo, ter vzorci vedenja v obliki kompulzij (t. i. ritualov), ki naj bi jih ublažili. Številčnejša pričevanja o duševnem zdravju na družbenih omrežjih so pomagala razširiti razumevanje bolezni, motenj in oviranosti iz zgolj simptomatskega (zunanji medicinski pogled) v doživljajsko (prvoosebna pripoved). Destigmatizacija duševnih motenj je nujno potrebna,
Slike so se našle z besedami

Slike so se našle z besedami

Dnevnik, 1. marec 2024 ― Razstava Neskončna pesem Miklavža Komelja, pesnika, pisatelja, slikarja, ki so jo v sredo odprli v Bežigrajski galeriji 1, je meditativne vrste, takšna, na kateri se je treba posvetiti vsaki sličici posebej in njihovim povezavam, v dialogu pa so...
Protostripovska situlska umetnost

Protostripovska situlska umetnost

Radio Študent, 26. februar 2024 ― Janez se je lotil pregleda virov o situlski umetnosti našega prostora in v njih iskal potencialne zametke sekvenčnih upodobitev in njihovih razlag. Predstavi nekaj zanimivih artefaktov in zgodbe njihovih upodobitev. Nik pa je pred mikrofon za pogovor o striparskih začetkih tokrat povabil Katjo Kovše.   Še nekaj obljubljenih grafičnih rekonstrukcij:
Tina Dobrajc: Je to vse, kar je?

Tina Dobrajc: Je to vse, kar je?

Hiša kulture v Pivki, 26. februar 2024 ― osebna razstava Tina Dobrajc: Je to vse, kar je?8. – 29. 3. 2024 otvoritev 8. 3. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Tina Dobrajc je uveljavljena vizualna umetnica, ki je najbolj prepoznavna po svojem slikarstvu, ustvarja pa tudi na področju ilustracije in scenografije. Za njena dela je značilno prepletanje tradicije s sodobnostjo, saj v njih združuje elemente slovenske folklore in mitologije z motivi iz vsakdanjega življenja in pop kulture, skozi ta preplet pa odpira različna družbeno kritična vprašanja, s posebnim poudarkom na problematiki medčloveških odnosov in človekovega odnosa do narave. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova slikarska dela, v katerih nadgrajuje svojo prepoznavno ikonografijo z novostmi. Osrednje prizorišče njenih slik je navadno divja (gozdnata) pokrajina, ki jo spričo nenaravnih barvnih poudarkov in svetlobe prežema skrivnostnost, sanjskost, celo mističnost. V novejših slikah se v krajino zajedajo podaljški civilizacije, kot so posamezni elementi infrastrukture, osamljene stavbe, zapuščeni trampolini in igrala, zato deluje kot nekakšen rob civilizacije. Glavne figure na slikah so vselej deklice ali mladenke, odete v oblačila iz različnih časov in noš, ponekod s pustnimi dodatki, drugod razgaljene, spremljajo jih avtohtone gozdne ali domače živali kot njihove družabnice, sopotnice in vse bolj tudi zaveznice. V starejših delih so figure upodobljene frontalno, s pogledom, strmo uprtim v gledalca, in postavljene v prvi plan slike, pred krajino kot prostorom, ki ga s svojim telesom zaslanjajo. V novejših delih pa se vse bolj umikajo v ozadje, postajajo del krajine in se včasih celo zlijejo z njo do točke, ko jih skoraj ne opazimo več. Hkrati se stopnjuje njihova obrambna drža, postajajo vse bolj grozeče in napadalne, ali pa se, prav nasprotno, brezbrižno obračajo stran od nas in vračajo »nazaj k naravi«. Tam se je vzdušje medtem spremenilo – običajni skrivnostnosti in temačnosti se spričo atmosferičnih barv z obeh koncev spektra, ki prikl
še novic